ARHEOLOŠKI VESTNIK ARHEOLOŠKI VESTNIK
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
ARHEOLOŠKI VESTNIK 61, 2010
Ante ŠKEGRO
Naronska škofija (Ecclesia Naronitana)
Izvleček
Kršanski skupnosti naronitske škofije (Ecclesia Naronitana) je treba pripisati največje zasluge za pokristjanjevanje ljudstev, živečih v osrednjem delu vzhodnega Jadrana. Že zgodaj so glasniki vere širili krščanstvo na to območje, najprej vzdolž transportnih poti, ki so povezovale mesto Narona s Salono, in po dolinah Neretve, Trebižata in Bregave v Hercegovini. Sv. Venancij, ki je kot mučenik umrl med letoma 257 in 260 n. št. nekje med Dalmati (inter Dalmatas), je svojo misijonsko pot začel ravno z območja Narone. Naronska škofija je bila ustanovljena pred Marcelom (Marcellus episcopus Ecclesiae Naronitanae), edinem po imenu znanem škofu Narone. Zgodnje kršanske bazilike v zaledju Narone so bile zgrajene in okrašene v istem arhitektonskem slogu. Zatorej lahko upravičeno domnevamo, da so bila ozemlja, ki ležijo v neposredni bližini Narone in tudi v dolini Neretve, pod jurisdikcijo naronskega škofa. Otoki Mljet, Korčula in Lastovo, polotok Pelješac in makarska obala so bili del epitavrske (Ecclesia Epitauritana) in salonske škofije (Ecclesia Salonitana) ter po letu 533 n. št. tudi mukurske (Ecclesia Muccuritana). Vsaj od 6. stol. naprej je imel salonski (nad)škof vrhovno cerkveno avtoriteto v Dalmaciji. Cerkvene stavbe, prvotno cerkve, locirane v zaledju, ki so ohranile svojo prvotno funkcijo ves srednji vek, kažejo na to, da nekaj segmentov kršanstva, ki se je širilo iz Narone, ni usahnilo po prenehanju delovanja naronske škofije.
Ključne besede:rimska provinca Dalmacija, zgodnje krščanstvo, naronska škofija (Ecclesia Naronitana)
Arheološki vestnik |
Uredništvo |
Informacije, naročila, cenik |
Iskalnik |
Številke na spletu |
Navodila piscem |
Avtorska izjava |
Recenzijski obrazec
Na začetek | Na vrh
